Galerija DLUM, 4. 10.-9. 10. 2015
Sodelojoči avtorji: Saša Bezjak, Lučka Falk, Angela Flois, Irena Gajser, Richard Gert, Nataša Grandovec, Barbara Hammer, Frank Peter Hofbauer, Christine Kertz, Ervin Kralj, Anka Krašna, Marjan Mirt, Josef Niederl, Milena Houška Pavlin, Franci Peperko, Oliver Spiller.
​Kustos razstave: Mario Berdič

Najnovejši kiparski cikel mag. Marijana Mirta Kiklop, ki ga predstavlja na samostojni razstavi v galeriji HKDM, brez dvoma sodi med vsebinsko najbolj kompleksne in izpovedno najbolj intimne v celotnem opusu, saj gre tokrat za neposredno reakcijo na aktualno problematiko ogroženosti tako evropskega kot tudi svetovnega miru, navezujoč po eni strani na priljubljeno antično mitološko tematiko (napr. metamorfoze), po drugi strani pa precedenčno sega v njemu domačo, hrvaško književnost, točneje v istoimenski roman Ranka Marinkovića iz leta 1965, po katerem je bil posnet tudi film, ki na grozljivo grotesken način opisuje dekadentno vzdušje v zagrebških meščansko - boemskih krogih tik pred izbruhom II. svetovne vojne. Mirt je v plastičnih upodobitvah enooke kanibalske mitološke pošasti, Pozejdonovega sina Polifema, ki ga je po Homerjevih navedbah oslepil sam Odisej, nastopa pa seveda tudi v Ovidijevih Metamorfozah, uporabil poleg svojega priljubljenega materiala, železne žice kot armature, tudi ostanke asfaltnih plošč mariborskih cest in pločnikov. Asfalt namreč izdelujejo iz granulatov in bitumna,  ki se po kompliciranem industrijskem postopku izloča iz nafte, materiala, dokazano povzročajočega največ onesnaženja in hkrati največ socialnih krivic na zemlji, zato ga je Mirt uporabil kot simbol Polifemove oziroma obče človeške slepote, pri čemer je zgornji del trupa upodobljen kot  asfaltni torzo, brez glave in rok, kot bi šlo za arheološko najdbo kakšne antične skulpture. Gre torej za večpomensko zasnovan projekt, povezujoč Mirta in Redona, Homerja in Marinkovića, antiko in sodobnost, vojno in mir, zlorabljanje in odrešitev, slikarstvo in kiparstvo, železo in asfalt, Zagreb in Maribor itn., pri čemer je umetnik namenoma prešel v antiestetski asketizem “novega” novega brutalizma, navezujoč hkrati na arhitekturno moderno.
Mario Berdič