Akad. kipar, Marijan Mirt že drugo leto razvija kompleksen likovni projekt s skupnim nazivom MESTNE KODE, čigar prvo fazo Mestna koda - Maribor je že samostojno predstavil v galeriji Društva likovnih umetnikov Maribor (DLUM), na tokratni razstavi v prostorih Hrvaškega kulturnega društva pa hkrati predstavlja nadaljevanje projekta z nazivom Mestne kode - Zagreb. Obe mesti sta namreč umetniku še posebej blizu, saj je v rojstnem Zagrebu preživel najlepša leta svoje mladosti in zaključil kvalitetno strokovno usposabljanje na ALU z magistrskim nazivom, v Mariboru pa si je ustvaril družino in dosegel številna priznanja za svoja umetniška dela, še posebej s svojim javnim spomenikom v obliki figuralne kompozicije z nazivom Pet organskih nevarnosti. Ime razstave Paralele se torej nanaša na primerjave med mestnimi kodami Maribora in Zagreba.
Projekt prenosa stiliziranih ali reinterpretiranih mestnih kod v galerijski prostor sestoji iz treh razdelkov ali sklopov v samosvoje interpretiranih likovnih tehnikah, vključno s slikarskimi deli z aplikacijo žice, unikatnimi grafikami in najdenimi “pocestnimi” plastikami.
Prvi sklop označuje sistematični pristop h “kadriranju” mestnih ulic in arhitektonskih značilnosti iz neobičajnih perspektiv, hoteč spodbuditi prebivalce domačega mesta k nekoliko drugačnemu, bolj poglobljenemu likovnemu opazovanju, tako znanih urbanističnih značilnosti kot skritih detajlov svojega mesta, ki ga vse prevečkrat doživljajo odsotno, nezainteresirano, naveličano.
Prvi del prvega sklopa Oda Mariboru tako sestoji iz devetih izrezov značilnih mariborskih vedut v tehniki akrila na platnu z lepljenimi žicami v obliki reliefnih - kodnih grafizmov (navezujoč na umetnikovo sočasno kiparsko produkcijo), izhajajoč iz starejše velikoformatne upodobitve SNG Maribor, kjer je že zasnoval značilno prostorsko diagonalo z adicijsko komponiranimi, ponavljajočimi se likovnimi (arhitekturnimi) objekti v sicer izrazito ploskovitem slogu, ki pa ga nadgrajuje z geometrijsko perspektivo v plastično občutje prostora. V najnovejših upodobitvah je tako kadriral dvoetažni Pobreški most z ekspresivno učinkujočo perspektivično poglobitvijo, pogled na multipleks Kolosej čez glavno Evroparkovo križišče, avlo glavne želežniške postaje z detajli oken kot čisto geometrijsko abstrakcijo, Ekonomsko poslovno fakulteto na Razlagovi ulici, Tihčevo kroglo v Mestnem parku z detajli rebraste površinske strukture, Stari most s pogledom proti stopnišču do Casinoja, Židovski trg in Piramido z Marijino kapelico.
Drugi del prvega sklopa predstavljajo štiri najnovejša dela Oda Zagrebu v enaki tehniki: Granitni tlakovci na trgu Bana Jelačića, Električni kabli zagrebškega tramvaja na trgu Bana Jelačića, Detajl treh stebrov stavbe Borze arhitekta Viktorja Kovačića (s poudarjeno perspektivo ob uporabi zlatega reza).
Drugi sklop predstavljajo grafični odtisi večjih formatov (50x70) v nekoliko reinterpretirani tehniki monotipije, saj predstavljajo matrico (slednja v tej tehniki sicer ne obstaja) kamniti tlakovci mestnih sprehajališč ali parkov, ki jih je umetnik sprva prebarval, nato pa odtisnil na velokoformatni grafični papir, pri čemer je namesto preše ali valja uporabil kar svojo telesno težo. Tako je grafično odtiskovanje na javnem mestu dopolnil s performansom ustvarjalnega / konstruktivnega poskakovanja po likovnem delu.
Tretji sklop projekta sestoji iz najdenih objektov - asfaltnih kock, ki ostanejo na cestah ali pločnikih po rezanju kot odpadni material, opozarjajoč na dejstvo, da lahko likovne stvaritve odkrivamo prav povsod, samo translocirati jih je treba v “pravi”, torej galerijski prostor, da jih kot take sploh lahko prepoznamo, podobno kot je Marcel Duchamp s svojim podpisom spremenil ready-made v umetnino.
Projekt Mestna koda Marijana Mirta se bo praviloma nadaljeval tudi po drugih slovenskih, hrvaških in ostalih evropskih mestih, saj je pogosto tako, da šele nekdo “od zunaj” - kot outsider lahko opazi bodisi najbolj očitne bodisi najbolj prikrite pojave v kakšnem tujem kraju.
Mario Berdič
Projekt prenosa stiliziranih ali reinterpretiranih mestnih kod v galerijski prostor sestoji iz treh razdelkov ali sklopov v samosvoje interpretiranih likovnih tehnikah, vključno s slikarskimi deli z aplikacijo žice, unikatnimi grafikami in najdenimi “pocestnimi” plastikami.
Prvi sklop označuje sistematični pristop h “kadriranju” mestnih ulic in arhitektonskih značilnosti iz neobičajnih perspektiv, hoteč spodbuditi prebivalce domačega mesta k nekoliko drugačnemu, bolj poglobljenemu likovnemu opazovanju, tako znanih urbanističnih značilnosti kot skritih detajlov svojega mesta, ki ga vse prevečkrat doživljajo odsotno, nezainteresirano, naveličano.
Prvi del prvega sklopa Oda Mariboru tako sestoji iz devetih izrezov značilnih mariborskih vedut v tehniki akrila na platnu z lepljenimi žicami v obliki reliefnih - kodnih grafizmov (navezujoč na umetnikovo sočasno kiparsko produkcijo), izhajajoč iz starejše velikoformatne upodobitve SNG Maribor, kjer je že zasnoval značilno prostorsko diagonalo z adicijsko komponiranimi, ponavljajočimi se likovnimi (arhitekturnimi) objekti v sicer izrazito ploskovitem slogu, ki pa ga nadgrajuje z geometrijsko perspektivo v plastično občutje prostora. V najnovejših upodobitvah je tako kadriral dvoetažni Pobreški most z ekspresivno učinkujočo perspektivično poglobitvijo, pogled na multipleks Kolosej čez glavno Evroparkovo križišče, avlo glavne želežniške postaje z detajli oken kot čisto geometrijsko abstrakcijo, Ekonomsko poslovno fakulteto na Razlagovi ulici, Tihčevo kroglo v Mestnem parku z detajli rebraste površinske strukture, Stari most s pogledom proti stopnišču do Casinoja, Židovski trg in Piramido z Marijino kapelico.
Drugi del prvega sklopa predstavljajo štiri najnovejša dela Oda Zagrebu v enaki tehniki: Granitni tlakovci na trgu Bana Jelačića, Električni kabli zagrebškega tramvaja na trgu Bana Jelačića, Detajl treh stebrov stavbe Borze arhitekta Viktorja Kovačića (s poudarjeno perspektivo ob uporabi zlatega reza).
Drugi sklop predstavljajo grafični odtisi večjih formatov (50x70) v nekoliko reinterpretirani tehniki monotipije, saj predstavljajo matrico (slednja v tej tehniki sicer ne obstaja) kamniti tlakovci mestnih sprehajališč ali parkov, ki jih je umetnik sprva prebarval, nato pa odtisnil na velokoformatni grafični papir, pri čemer je namesto preše ali valja uporabil kar svojo telesno težo. Tako je grafično odtiskovanje na javnem mestu dopolnil s performansom ustvarjalnega / konstruktivnega poskakovanja po likovnem delu.
Tretji sklop projekta sestoji iz najdenih objektov - asfaltnih kock, ki ostanejo na cestah ali pločnikih po rezanju kot odpadni material, opozarjajoč na dejstvo, da lahko likovne stvaritve odkrivamo prav povsod, samo translocirati jih je treba v “pravi”, torej galerijski prostor, da jih kot take sploh lahko prepoznamo, podobno kot je Marcel Duchamp s svojim podpisom spremenil ready-made v umetnino.
Projekt Mestna koda Marijana Mirta se bo praviloma nadaljeval tudi po drugih slovenskih, hrvaških in ostalih evropskih mestih, saj je pogosto tako, da šele nekdo “od zunaj” - kot outsider lahko opazi bodisi najbolj očitne bodisi najbolj prikrite pojave v kakšnem tujem kraju.
Mario Berdič
RSS Feed