Likovna sekcija Milena Lah (LSML) deluje v okviru Hrvaškega kulturnega društva v Mariboru ter kot takšna skrbi za izvajanje in ohranjanje likovnih vsebin v Mariboru in regiji. Z namenom predstavitve dejavnosti širši mariborski publiki prirejajo Dneve LSML, ki bodo enkrat letno bogatili mestno kulturno vsebino.
Program Dnevov LSML v Vetrinjskem dvoru: 2. september: Zaključek 4. urbane likovne kolonije Milene Lah v Vetrinjskem dvoru (celodnevni dogodek) Ob 17. uri otvoritev razstave del, ki so nastala v okviru treh letošnjih projektov LSMH, in sicer: - 4. urbane likovne kolonije Milene Lah (kustosinja: Mojca Štuhec) - Kiparske ustvarjalnice Milene Lah - video delavnice pod vodstvom renomirane videastke Nike Autor: premierna projekcija kratkega dokumentarnega filma "Hiša in štorije" 13.september: Predstavitev skulptur "Parsifal" avtorja Marijana Mirta Hrvatska udruga likovnih umjetnika i likovnih kritičara organizirala je međunarodni likovni projekt »Tradicija u suvremenosti« čiji se prvi dio realizirao od 2. do 4. lipnja u Vugrovcu, a drugi dio se održava na Gornjem gradu u sklopu Ljeta na Strossu na zapadnoj šetnici i parku Belle IV. te u galeriji Gradske skupštine Grada Zagreba - Kristofora Stankovića U ime predsjednika Gradske skupštine Grada Zagreba Andrije Mikulića izložbu je otvorila dr.sc. Dubravka Brezak Stamać, predsjednica Odbora za kulturu. Tradicija u suvremenosti suradnja je hrvatskih i slovenskih slikara u sklopu međunarodnog projekta koji je vodila Sanda Stanaćev Bajzek, predsjednica Hrvatske udruge likovnih umjetnika i likovnih kritičara (HULULK), a projekt je podržalo Ministarsto kulture i Gradski ured za obrazovanje, kulturu i sport. Izložbeni projekt TRADICIJA U SUVREMENOSTI „pogled“ je na tradiciju i kulturnu baštinu iz suvremenog rakursa, uz prisutnost ekoloških tema za kojima vizualne umjetnosti sve više posežu. Početkom rujna 2017. ( 1. 9 – 8. 9.) dokumentirane fotografijom i videom, umjetničke realizacije nastale u sklopu međunarodnog projekta Tradicija u suvremenosti koji se u organizaciji HULULK-a, u lipnju ove godine održavao u pitoresknom Vugrovcu, biti će predstavljene na Gornjem gradu u sklopu „Ljeta na Strossu“ te u gornjogradskoj galeriji Kristofora Stankovića. Tako prostorne umjetničke intervencije i instalacije producirane u ruralnom, prirodnom okolišu, bivaju modificirane, tj. prilagođene urbanom prostoru u samom središtu grada, a istovremeno u izvornom obliku, kroz video i foto dokumentaciju, u galeriji. Predstavlja se petero likovnih umjetnika iz Slovenije i osamnaest iz Hrvatske: Andreja Eržen, Irena Gayatri Horvat, Lojze Kalinšek, Nejč Slapar, Marijan Mirt – Slovenija, Vinko Fišter, Andreja Hojnik Fišić, Danko Friščić, Grupa DVA: Bianka Garčević i Mia Maraković, Eva Herceg, Tomislav Hršak, Nikolina Ivezić, Zvjezdana Jembrih, Dejan Kljun, Petar Koši, Anja Leko, Alen Novoselec, Ivana Ožetski, Jelena Petric, Petar Popijač i Valerija Jakuš, Krunislav Stojanovski i djeca Kuće sv. Franje Vugrovec. U lipnju, u periodu od 2.6. do 4. 6. u Vugrovcu se realizirao prvi dio projekta tijekom kojega su se umjetnici predstavili klasičnim likovnim medijima – slikom, skulpturom, crtežom, ogledati, ali i Land artom, Site specificom, prostornom instalacijom u vanjskom prostoru župnog dvora ili na zanimljivim prirodnim i kulturnim lokalitetima: ostatcima srednjovjekovne kapela sv. Benedikta na Bedeniku (13.st.), castrumu Vuger“ -zemljano-drvenoj utvrdi na lokaciji iznad današnjeg Planinarskog doma (13.st.) u Vugrovcu Gornjem, crkvi sv. Mihalja (14.st.), župnoj crkvi (18.st.), Župnom dvoru (19.st.). Izložbu možete pogledati do 8. rujna 2017. Mediji: http://www.urbancult.hr/33293.aspx www.culturenet.hr/default.aspx?id=71156 http://hululk.weebly.com/aktualno Tudi v tem vsebinskem ciklu, posvečenem srednjeveškemu vitezu Parsifalu, akademski kipar Marijan Mirt nadaljuje s specifično likovno govorico. Kljub temu, da je še vedno predan figuraliki, se zdi, da je vsaka naslednja umetnina iz pod njegovih rok bolj stilizirana, giacomettijevsko razpotegnjena, a v primerjavi s prejšnjimi manj razgibana. Prevladujejo moške postave brez okončin. Vedno višji kipi so postavljeni na izredno tanke in dolge noge, roke so že zakrnele, majhna glava z neizrazitimi obraznimi potezami ni vedno nujno potrebna za končno kompozicijo. Izpostavljen je osrednji del človeškega telesa – trup. V likovnem jeziku je to skorajšnji torzo, ki ga poznamo predvsem iz antične umetnosti. Podobna opažanja je v predhodnem Mirtovem ciklu, imenovanem Ikarija zaznal tudi likovni kritik Mario Berdič in zapisal: »manieristično podaljšane, skorajda silhuetne figure učinkujejo kot reliefi in oble plastike hkrati«.
Kiparjev osnovni material ostaja železno ogrodje, ki ga neredko dopolnjuje z ostanki asfaltnih plošč mariborski cest in pločnikov. Modelira z polimerno glino. Za utrditev vrhnje plasti uporablja tehniko kaširanja (papier-mâché). Nastala umetnina je reciklaža oziroma kolaž različnih snovi, ki so premišljeno sestavljene v novi formi. V primerjavi s starejšimi skulpturami prekritimi z raznobarvnimi akrili, so te temneje patinirane. Asfaltne površine, ki predstavljajo trup figure s poudarjenim poprsjem ostajajo neobdelane in grobe. Zdi se, da s tem simbolizirajo trdno, odločno ter zrelo osebnost. Vendar glede na način upodabljanja brez rok in po nekod tudi glave bi sklepali, da gre za globjo osebno izpoved. Izbiro literarnega junaka Parsifala, sprva mladega naivnega viteza, ki zraste v odgovornega in hvalevrednega vojščaka, smemo razumeti kot avtorjevo premišljevanje o različnih plateh tako lastnega življenja kot družbe na sploh. Spreminjanje in prilagajanje okolju, izkušnje ter občutki iz preteklosti, negotova prihodnost so Mirtove »besede« likovno izražene v kipih. Z iskanjem in uporabo zavrženega asfalta v urbanem okolju nas zavestno opozarja na ekološko problematiko sodobnega sveta. Z reinterpretacijo grobega materiala v premišljeni kombinaciji s simbolično slikovito k nebu segajočo figuro nam avtor pred oči postavlja podobo posameznika s trdno voljo, da se z njo zoperstavi okolju v katerem živi. Mag. Mojca Štuhec U četvrtak, 27. travnja, u Galeriji Muzejska ustanove Dvor Trakošćan otvorena je izložba naslovljena Izbor iz zbirke Pohižek. Izložen je veći broj djela iz privatne zbirke kolekcionara Stjepana Pohižeka iz Sesveta.
Stjepan Pohižek već desetak godina intenzivno skuplja slike i druži se s likovnim umjetnicima. Iz fundusa skupljenih slika često priređuje izložbe u svrhu promoviranja hrvatskih umjetnika i umjetnosti uopće. Dosad je priredio više od pedeset izložbi u Hrvatskoj i zemljama Europske Unije. U Trakošćanu je izložio čak 160 djela različitih autora i u različitim tehnikama. Tako na katu Galerije možete razgledati aktove i djela s animalističkim motivima te slike starijih i novih umjetnika, dok se u prizemlju mogu vidjeti slike s pejzažnim i apstraktnim motivima te vedute. Tiskan je i katalog izložbe za koji je predgovor napisao trakošćanski kustos prof. Ivan Mravlinčić. Na svečanosti otvaranja brojnim se posjetiteljima obratio ravnatelj Muzejska ustanove Adam Pintarić, izložbu je predstavio prof. I. Mravlinčić a otvorio ju je načelnik Općine Bednja Mirko Bistrović. Glazbeni dio programa izveo je zbor KUD-a Josipa Genca iz Bednje. Izložba se može razgledati do 27. svibnja, a svi posjetitelji Trakošćana – za koje se očekuje da će se u ponedjeljak, na Praznik rada, u velikom broju okupiti u biseru Hrvatskoga zagorja, pozvani su da je razgledaju. Projekt na tematiko metamorfoz v sodobnem kiparstvu srednje Evrope sovpada z najnovejšimi metamorfozami sodobne družbe, saj se je s pojavom vojnih žarišč na bližnjem in srednjem vzhodu, torej v arabskih deželah, spremenila tudi situacija v Evropi in svetu. Na to temo se nam bodo predstavili trije priznani umetniki, ki povezujejo srednjeevropski prostor in so v Sloveniji že večkrat razstavljali: Marijan Mirt (Slovenija-Hrvaška), Mauro Martoriatti (Italija, Rim – Trst) in Theresia Fauland-Nerat (Avstrija, Gradec). Omenjeni kiparji se sicer ukvarjajo tudi s slikarstvom, predstavili pa se bodo predvsem s plastikami metamorfoznih oblik, razstavljeno pa bo tudi kakšno slikarsko delo vsakega avtorja. Mirt se bo tako na razstavi navezoval na antiko, Martoriatti na fizikalne lastnosti gibanja in Fauland-Neratova na nadrealizem. Razstava bo zagotovo zanimiva in kvalitetna, vsekakor pa bo nekoliko drugačna od razstav, ki smo jih v zadnjem času predstavili v Galeriji Grad. Kustos razstave: Mario Berdič ![]()
Društvo likovnih umetnikov Maribor sodi med najstarejša slovenska stanovska društva, saj je bil pokrovitelj prve razstave likovnega Kluba Grohar, leta 1920 v Mariboru, sam general Rudolf Maister, leta 2020 pa bo praznovalo 100. obletnico obstoja. Za pomembno vlogo v kulturnem dogajanju na Štajerskem in širše je leta 2016 prejelo Glazerjevo listino za kulturo mesta Maribor. Na tokratni izmenjalni razstavi DLUM v barvah se predstavlja 12 članic in članov, večinoma nagrajencev DLUM, katerih opus lahko opredelimo kot izrazito kolorističen, na prehodu med abstraktno asociativnimi in figuralno stiliziranimi, močno individualiziranimi likovnimi izrazi z najrazličnejšimi tematikami in motiviko. DLUM pogosto sodeluje s stanovskimi društvi v okviru ZDSLU, pri čemer sta Likovno društvo Kranj in INSULA najpogostejša partnerja pri izmenjavah članskih razstav. Anka Krašna posveča svojo najnovejšo likovno ustvarjalnost predvsem krajinski in arhitekturni motiviki, kot posledica navdiha različnih krajev, kjer je pred nedavnim sodelovala na likovnih kolonijah, razen doma tudi v Nemčiji, Makedoniji in BiH. Gregor Pratneker se je v zadnjem ustvarjalnem obdobju osredotočil na malodane sakralno občutene naravne in mestoma urbane ambiente v vseh letnih časih, kjer lahko človeške figure doživljamo kot osamljene romarje skozi življenje. Irena Gajser v svojem abstraktno asociativnem, pogosto geometrizirajočem in neredko informelovsko zasnovanem novejšem likovnem opusu črpa inspiracije v gozdovih, točneje drevesih, katerih strukture uporablja kot izhodišče za najrazličnejšo kozmično in celo mistično simboliko (spirale ipd.). Lučka Falk je v svojem življenjskem okolju neposredno obdana s cvetjem, drevesi in živalmi, pri čemer že od samega začetka prav v naravi odkriva svoj osnovni ustvarjalni navdih, a v zadnjem času z močnimi aluzijami na transcendentne dimenzije življenja. Ludvik Pandur letos praznuje svoj sedemdeseti jubilej, obeležujoč ga s samostojno razstavo v galeriji DLUM, kjer znova dokazuje neutrudno ustvarjalno energijo z mitološko prežetimi upodobitvami bujno cvetočega rastlinja, ki se preobraža v »klasične« pandurjevske človeške podobe. Tudi Marijan Mirt skozi celoten kiparski opus navezuje na grško-rimsko mitologijo, kjer najde povezave s sodobnim dogajanjem, kot v najnovejšemu ciklu, posvečenemu nesrečnemu Ikarju, ki je umrl zaradi želje po enakopravnosti z »velikim vladarjem« sveta. Marjan Drev je nedavno doktoriral iz likovne teorije prostorskih vozlov, s katero razlaga klasični kontrapost v človeški figuri, tudi na podlagi geometrijsko matematičnih modelov, kot je tokratna belo-rdeča Polžja lupina v Kleinovi steklenici. Milenka Houška Pavlin sodi med tiste likovne ustvarjalke, ki svoj navdih dolgujejo neposredno naravi, vendar ji svoj dolg vračajo s hvaležnostjo, tako da skušajo z umetniško sporočilnostjo svoje občinstvo tudi ekološko ozavestiti. Oto Vogrin je v prvi vrsti grafik, ki mu uspeva v najrazličnejših tehnikah dokazovati neslutene možnosti odtiskovanja na najrazličnejših, pogosto inovativnih nosilcih, kot je tudi prikazal v samosvoji monografiji Odtisnil sem grafiko, posvečujoč se motivsko praviloma arhitekturi in vedutam. Samo Pajek skozi ekspresivno podane, eruptivno učinkujoče, abstraktno asociativne krajine, pogosto s strukturalistično obravnavo slikovne površine, ob raznih aplikacijah in akcijskim drippingom, izraža ponotranjena doživetja narave, v novejšem času pogosto v kombinaciji z risarskimi dnevniškimi zapisi iz preteklosti. Likovnomotivski svet novejšega ustvarjalnega obdobja Zorana Ogrinca predstavlja iz ene slikovne površine v drugo neskončno nadaljujoča se vibrirajoča, asketska krajina, kjer lahko le izjemoma srečamo kakšne begajoče iskalce življenjskega smisla, a je v osnovi skoraj popolnoma nesporočilna, brez nekdanjih letrizmov ali palimpsestov, kot bi umetnik skušal povedati: tukaj ni ničesar, preklopite na drugi kanal. Vojko Pogačar sodi med pionirske ustvarjalce na različnih področjih digitalnih medijev na Slovenskem, kot je na primer zgodnja računalniška grafika, 3D skeniranje in printanje ter v kontekstu tokratne razstave, odkritelj barvne tipologije letnih časov (periodični model barv), temelječe na njegovi teoriji barvne ciklomatike, hkrati je član AIC (Mednarodne zveze za barve), pri čemer se kot izredni profesor (prejemnik častnega doktorata) na Tehničnih fakultetah Univerze v Mariboru (strojništvo in arhitektura) ukvarja z industrijskim oblikovanjem. Mario Berdič ![]()
Pokrajinski muzej Maribor
V Viteški dvorani bomo v ob 18. uri odprli gostujočo razstavo Likovni zapis EPK Maribor 2012 pet let kasneje, ki smo jo pripravili v sodelovanju z Umetniško domačijo SORAJ. Na njej bodo razstavljena dela 73 umetnikov, ki so v okviru EPK Maribor 2012 sodelovali v programu Artas. Razgiban program otvoritve bo povezoval Vinko Šimek. Zbrane bo nagovorila direktorica muzeja dr. Mirjana Koren, umetnike pa bo predstavil likovni kritik Mario Berdič. Izvajalci kulturnega programa bodo Zorica Fingušt Fatur, Tiana Lamut pod mentorstvom Jožeta Majerja in Parlament Dixie Band z Jerico Mrzel. Razstavo bo odprl župan Občine Pesnica Venčeslav Senekovič. V Mirtovem samosvojem likovnomotivskem svetu pogosto najdemo izhodišča v antični mitologiji, kot je na primer mit o neusmiljeni boginji Diani (Artemidi) in nesrečnemu Akteonu, ki ga je neponovljivo opisal Publij Ovidij Naso v svojih Metamorfozah, pri čemer pa lahko večino umetnikovega opusa prav tako označimo kot metamorfoznega, ne le v motivskem in likovnoformalnem, marveč tudi v tehnološkem oziru. Vsebino najnovejšega, antično navdihnjenega cikla s tematiko Ikarja ponovno črpa iz Ovidija, seveda z ustreznim parafraziranjem, v skladu z lastnimi interpretacijami aktualnih in hkrati večnih problematik človeštva, tako s sociološkega in psihološkega kot tudi z ekološkega in celo eshatološkega vidika. Svojo prvo razstavo z Ikarjevo tematiko v Miheličevi galeriji na Ptuju je naslovil Zlomljeno krilo, tokratno razstavo v Vetrinjskem dvoru v Mariboru pa Ikarija, to je otok, kjer je Dedal pokopal sina, in v Mirtovem primeru pomeni pars pro toto celotnega planeta. Četudi je nauk izvirne zgodbe o Dedalu in Ikarju tak, da naj se človek ne približuje preveč božanskim višavam, ker se lahko na soncu ožge in strmoglavi v globino, pa je Mirt usodo prevzetnega mladeniča reinterpretiral v smislu poosebljenega človeštva, ki s svojimi nepremišljenimi dejanji vodi celotno ljudsko vrsto v samomorilsko pogubo. Podoben nauk najdemo v mitu o Heliju, personifikaciji sonca, in sinu Phaetonu, ki je očetu ukradel četverovprego s soncem in pri tem izgubil nadzor nad ogenjbruhajočimi konji, zaradi česar ga je sam Zevs pahnil v globino (znameniti Phaetonov padec). Vendar pa lahko v najnovejšem Mirtovem ciklu odkrivamo večplastno simboliko, tudi intimno, še posebej v figuralnih skulpturah, kot so Ljubiti je enostavno, Moje krilo, Sam, Telo brez krvi, Sovražniki utihnite ipd., kar lahko brez dvoma označimo kot precedenčno v celotnem umetnikovem opusu. Mirtove manieristično podaljšane, skorajda silhuetne figure (daljni odmev Giacomettija) učinkujejo kot reliefi in oble plastike hkrati, posredujoč videz efemernosti, še posebej zaradi uporabe specifičnih materialov, predvsem železnih žic, mavca, papirja in lepila, v novejšem času pa celo asfaltnih fragmentov, ki jih pobira na deloviščih mariborskih cest in prenaša v galerijske prostore, z ekološko simboliko, pri čemer v vseh primerih spreminja namembnost uporabljenih materialov v metamorfoznem smislu, kot že omenjeno. Skulpture lahko hkrati posredujejo grob, neobdelan videz, zbujajoč asociacijo na grobe betonske površine le Corbusierjeve zrele faze t.i. novega brutalizma (glej Charlesa Jencksa), kar pa niti ni naključje, saj se v Mirtovem dvodimenzionalnem opusu neredko pojavljajo izseki urbane arhitekture s poudarkom na Mariboru in Zagrebu (projekt Mestna koda), ki ju tudi sam povezuje v vlogi kulturnega mosta med Slovenijo in Hrvaško, na naravnost idealen način. Sicer pa lahko metamorfoznost hkrati opazimo v likovnoformalnem oziru, saj Mirtovi liki praviloma prehajajo iz antropomorfnih v zoomorfne ali vegetabilne oblike in obratno, kot šlo za citate pasusov iz Ovidijeve pesnitve, seveda v prepoznavnem slogu, ki bi ga lahko označili kot mirtizem. Mario Berdič, lik. kritik ![]()
KAO JARBOL USPRAVNI Radi se o višegodišnjoj suradnji mariborskih umjetnika i galerije Meštrović sa otoka Visa. Proteklih godina su u toj znanoj galeriji Meštrovićeve unuke gostovali članovi Društva likovnih umjetnika Maribor. Grad Maribor 150. godišnjicu Viškog boja obilježuje sa izložbom radova članova Društva likovnih umjetnika Maribor u Meštrovićevoj galeriji na otoku Visu. Na izložbi sudjeluju akademski slikari i kipari, profesori likovne umjetnosti i diplomirani slikari: Bogdan Čobal, Irena Gajser, Marijan Mirt, Jože Šubic, Slađana Matić Trstenjak, Lucija Stramec, Anka Krašna, Marjan Drev, Milenka Houška Pavlin in Stojan Grauf. ČLANOVI DLUM U SJEĆANJE NA BITKU NA VISU U sjećanje na 150. godišnjicu bitke na otoku Visu su se članice i članovi DLUM odazvali sa likovnim djelima u kojima prevlađuje humanistička tematika, bolje rečeno u smislu poruke umjetnika da su svi vojni zločini nad čovjekom i prirodom, u tom slučaju su bile neposredne žrtve, ujedno i heroji dalmatinski mornari, koji su se hoćeš nećeš borili na strani Austro-Ugarske mornarice pod vodstvom admirala Wilhelma von Tegetthoffa, možemo reći genija rata, rođenog 1827. u Mariboru, koji je sa svojom lađom SMS Erzherzog Ferdinand Max u Viškom kanalu 19. srpnja 1866. potopio dvije talijanske lađe i još više njih je oštetio. Drugog dana su se talijanske kraljevske lađe pod vodstvom grofa Carla di Persana porazno povukle u Pulu, gdje su imali pomorsku vojnu bazu. Rezultat bitke nije imao utjecaj na konačni rezultat Prusko-Austrijskog rata jer je Italija bila na Njemačkoj strani, htijući osvojiti teritorij nekadašnje Republike Venecije i to joj je na kraju i uspjelo. Ova likovna izložba želi upozoriti na povijesnu činjenicu, da su vojni sukobi gdje se radi o megalomanskoj neutemeljenoj težnji po pridobivanju teritorija na štetu tamo živućih naroda, zapravo posljedica perverzije, ideje o očuvanju ali pridobivanju imperija, koji su bez iznimke mučionice naroda. Apsurdna je činjenica da se savezništvo neprestano mijenja, sa obzirom na interese posameznih strana što je bilo dokazano u oba svjetska rata. Spomenik admiralu Wilhelmu von Tegetthoffu je prvobitno bio postavljen pred 1. gimnazijom na sadašnjem Maistrovom trgu (nekada Tagetthoffov trg) gdje se nalazi i spomenik Rudolfu Maistru. Tagetthoffov kip su nakon raspada Austro-Ugarske godine 1919. uklonili sa trga i ga kasnije premjestili u Pokrajinski muzej Maribor. Sic transit gloria mundi. Dalmacija danas pripada njezinom stanovništvu, cijela Evropa pa joj se divi kao prirodno, povijesno umjetničkom biseru, što se zrcali i u ovoj izložbi. Mario Berdič, likovni kritičar ![]()
Kot jambor pokončni / Člani DLUM ob 150. obletnici bitke pri Visu / Likovno razstavišče UKM1/6/2016
V spomin na 150. obletnico bitke pri Visu so se članice in člani DLUM odzvali z likovnimi deli s prevladujočo humanistično tematiko, točneje v smislu umetniškega sporočila, da so vse vojne zločin nad človekom in naravo, v tem primeru pa so bile neposredne žrtve in hkrati heroji dalmatinski mornarji, ki so se hočeš nočeš borili na strani Avstroogrske mornarice pod vodstvom admirala Wilhelma von Tegetthoffa, lahko bi dejali vojaškega genija, rojenega leta 1827 v Mariboru, ki je s svojo vojno ladjo SMS Erzherzog Ferdinand Max v Viškem kanalu 19. julija 1866 potopil dve italijanski ladji in jih še več poškodoval. Naslednjega dneva se je italijansko kraljevsko ladjevje pod vodstvom grofa Carla di Persana poraženo umaknilo v Pulo, kjer je imelo pomorsko bazo, pri čemer pa izid bitke ni vplival na končni izid prusko avstrijske vojne, kjer je bila Italija na nemški strani, hoteč osvojiti teritorij nekdanje beneške republike, kar ji je na koncu tudi uspelo. Tokratna likovna razstava opozarja na zgodovinsko dejstvo, da so vojaški spopadi, kjer gre za megalomansko težnjo po nepravičnem pridobivanju teritorija na škodo tam bivajočih narodov, dejansko posledica sprevrženosti ideje po ohranitvi ali vzpostvavitvi imperijev, ki so vsi brez izjeme mučilnica narodov. Absurdno je tudi dejstvo, da se zavezništvo neprestano spreminja, z ozirom na interese posameznih strani, kar je bilo grozljivo dokazano v obeh svetovnih vojnah. Spomenik admiralu Wilhelmu von Tegetthoffu je prvotno stal pred I. gimnazijo na sedanjem Maistrovem (nekdanjem Tegetthoffovem) trgu, kjer se nahaja tudi spomenik Rudolfu Maistru. Tegetthoffov kip so namreč po razpadu Avstro-Ogrske leta 1919 odstranili s trga in ga kasneje premestili v Pokrajinski muzej Maribor. Sic transit gloria mundi. Danes pripada Dalmacija njenim prebivalcem, vsa Evropa pa jo občuduje kot naravni in zgodovinsko umetniški biser, kar odslikava tudi tokratna razstava.
Mario Berdič, lik. kritik Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož vabi v Miheličevo galerijo na odprtje razstave akademskega kiparja, slikarja in oblikovalca MARIJANA MIRTA z naslovom ZLOMLJENO KRILO / skulpture, ki bo v četrtek, 19. maja 2016, ob 18. uri v Miheličevi galeriji na Ptuju. Razstava bo na ogled do 19. junija 2016 v odpiralnem času galerije (torek – sobota, 10.00 – 13.00).
Najnovejši kiparski opus Marijana Mirta sodi med vsebinsko najbolj kompleksne in izpovedno najbolj intimne v njegovem dosedanjem likovnem ustvarjanju. Gre za neposredno reakcijo na aktualno problematiko ogroženosti, tako evropskega kot svetovnega miru. Tema nastalih del je antični Ikarov in Dedalov let ter Ikarov padec, ki na simbolni ravni transformira večne človekove želje, sanje, hrepenenje… Marijan Mirt s svojo razstavo predstavlja večpomensko zasnovan projekt, ki postavlja umetnika trdno v svet, v katerem ustvarja, a hkrati gre za aktualno in subtilno povezovanje antike in sodobnosti, vojne in miru, zlorabljanja in odrešitve, slikarstva in kiparstva, železa in asfalta, Zagreba in Maribora…, pri čemer umetnik namenoma prehaja »v antiestetski asketizem “novega” novega brutalizma.« Vir: Stanka Gačnik, Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož Festival KULT - Štajerska/Steiermark: avstrijski in slovenski likovni umetniki se predstavijo4/10/2015
Galerija DLUM, 4. 10.-9. 10. 2015
Sodelojoči avtorji: Saša Bezjak, Lučka Falk, Angela Flois, Irena Gajser, Richard Gert, Nataša Grandovec, Barbara Hammer, Frank Peter Hofbauer, Christine Kertz, Ervin Kralj, Anka Krašna, Marjan Mirt, Josef Niederl, Milena Houška Pavlin, Franci Peperko, Oliver Spiller. Kustos razstave: Mario Berdič Najnovejši kiparski cikel mag. Marijana Mirta Kiklop, ki ga predstavlja na samostojni razstavi v galeriji HKDM, brez dvoma sodi med vsebinsko najbolj kompleksne in izpovedno najbolj intimne v celotnem opusu, saj gre tokrat za neposredno reakcijo na aktualno problematiko ogroženosti tako evropskega kot tudi svetovnega miru, navezujoč po eni strani na priljubljeno antično mitološko tematiko (napr. metamorfoze), po drugi strani pa precedenčno sega v njemu domačo, hrvaško književnost, točneje v istoimenski roman Ranka Marinkovića iz leta 1965, po katerem je bil posnet tudi film, ki na grozljivo grotesken način opisuje dekadentno vzdušje v zagrebških meščansko - boemskih krogih tik pred izbruhom II. svetovne vojne. Mirt je v plastičnih upodobitvah enooke kanibalske mitološke pošasti, Pozejdonovega sina Polifema, ki ga je po Homerjevih navedbah oslepil sam Odisej, nastopa pa seveda tudi v Ovidijevih Metamorfozah, uporabil poleg svojega priljubljenega materiala, železne žice kot armature, tudi ostanke asfaltnih plošč mariborskih cest in pločnikov. Asfalt namreč izdelujejo iz granulatov in bitumna, ki se po kompliciranem industrijskem postopku izloča iz nafte, materiala, dokazano povzročajočega največ onesnaženja in hkrati največ socialnih krivic na zemlji, zato ga je Mirt uporabil kot simbol Polifemove oziroma obče človeške slepote, pri čemer je zgornji del trupa upodobljen kot asfaltni torzo, brez glave in rok, kot bi šlo za arheološko najdbo kakšne antične skulpture. Gre torej za večpomensko zasnovan projekt, povezujoč Mirta in Redona, Homerja in Marinkovića, antiko in sodobnost, vojno in mir, zlorabljanje in odrešitev, slikarstvo in kiparstvo, železo in asfalt, Zagreb in Maribor itn., pri čemer je umetnik namenoma prešel v antiestetski asketizem “novega” novega brutalizma, navezujoč hkrati na arhitekturno moderno. Mario Berdič ![]()
Od 14.9.-19.9. se na mariborskih ulicah odvija urbano likovno ustvarjanje. Otvoritev razstave ustvarjenih likovnih del pa bo v soboto 19.9. ob 18. uri, v ateljeju (Ulica kneza Koclja 7, Maribor).
Člani likovne sekcije HKDM smo v bližnji preteklosti s svojim delom in ustvarjalnimi posebnostmi presegli okvirje ljubiteljskega umetniškega izražanja. Lahko se pohvalimo, da v naši likovni sekciji, imenovani po znani slovensko-hrvaški umetnici Mileni Lah, delujeta dva umetnika, akad. kipar in akad. slikarka z zavidljivimi referencami, mag. Slađana Matić Trstenjak in mag. Marijan Mirt. Z Urbano likovno kolonijo "Milena Lah" smo zasnovali nekoliko drugačen projekt, kjer nameravamo druženje likovnih ustvarjalcev umestiti v urbano okolje. Po navadi se namreč likovne kolonije izvajajo na podeželju ter odražajo ruralno okolje. Udeleženci sedemdnevne kolonije bodo ustvarjali na javni mestni površini, s čemer bi nagovarjali mimoidoče in z njihovim vključevanjem v potek nastajanja umetniškega dela povzdignili samo dogajanje na raven performansa. Z nastopom na javni površini mesta bi spodbudili ne samo interes za likovno umetnost temveč s spontanimi srečanji potencirali medkulturni dialog in odpravljali nacionalne predsodke. Tako bi poskusili ponoviti pozitivni kulturni učinek, ki ga je priznana umetnica s slovenskimi koreninami Milena Lah ustvarila v Zagrebu. Kustos projekta je Mario Berdič. Razstavo bo odprl predsednik Hrvaškega kulturnega društva Marko Mandir. Početkom 20. stoljeća Paul Valéry postavio je temeljno pitanje modernog određenja identiteta, odnosa između središta i ruba, metropole i periferije, Zapada i Istoka: kada će i hoće li uopće Europa biti svedena na ono što ona realno, prostorno jest – rt Azije. Krajem tog stoljeća isto je pitanje ponovio Jacques Derrida, pokušavajući u semantičkoj preopterećenosti geografskih pojmova naznačiti, otvoriti neki drugi smjer – određenje Europe kao avangarde zemljopisa i povijesti. Odnosi između prostora i kultura vrlo su kompleksni i dinamični, a geografski smještaj i veličina, koliko god imali utjecaja, mogu dovesti do sasvim pogrešnih zaključaka o društvenim, političkim i kulturološkim dominacijama. Međutim, moja razmišljanja vezana za izložbu „6 Scultori della Mitteleuropa / 6 kipara iz Srednje Europe” – odnosno riječ je o projektu, jer se odvija i događa u vremenskim razmacima i u različitim državama, s različitim postavima, pa i umjetnicima – ne kreću se unutar tako kompleksnih pitanja. Odmaknuta od diskursa identiteta, pažnju sam usmjerila na odnose i relacije između odabranih umjetnika i njihovih djela, kao i na odnose između skulpture i prostora (izlagačkog i arhitektonskog). Recimo da me zanima onaj međuprostor koji se stvara svakim novim postavom ove izložbe, ili, da se poslužim starom idejom: tamo gdje prestaje skulptura, po- činje prostor… … a on je na različitim lokacijama, gradovima i gotovo je uvijek dio veće arhitektonske cjeline, koja zapravo i uvjetuje postav izložbe. Dosad je šestero umjetnika, u nešto izmijenjenom sastavu, izlagalo u mađarskom Körmendu (sudjelovali kipari Johannes Platzner i Massimo Poldelmengo, koji kasnije ne izlažu) i u talijanskom Trevisu (Hans-Peter Profunser, Đanino Božić, Carlo Marzuttini, Robert Puczynski, Marijan Mirt, Elisabeth Ledersberger-Lehoczky). U Körmendu je izložba bila postavljena u prizemlju jednog od krila dvorca Batthyány, pa je pažnju plijenilo baštinsko nasljeđe, a ne skulptura. U Trevisu je bio drugačiji odnos. Razigrani postav nadvladao je povijesnost prostora Lazzari. Bez obzira na to što su djela bila različitih formata, materijala i govora, što su to autori već formiranih i prepoznatljivih umjetničkih diskursa, te i na to da do ovog projekta nisu imali zajedničkih istupa, u Lazzariju su izložene skulpture djelovale kao prostorna cijelina. Jer, kada govorimo o izložbi (ili o projektu), važno je istaknuti da nije riječ o pukom prostornom razmještaju različitih skulptura, koje se izvan izlagačkog mjesta mogu promatrati neovisno jedna o drugoj, nego da djela postaju fragmenti samog prostora koji se doživljava kao jedinstvo. Ništa novoga ne govorimo ako taj odnos razmatramo kao stvaranje nove vrijednosti, ne samo unutar prostornog nego i društvenog i kulturnog konteksta. Skulptura je dijelom i uvjetovana okolnostima u kojima nastaje: fizičkim položajem, smještajem u odnosu na okolne objekte, posebnostima namjene i mnogim drugim detaljima koji stvaraju specifičan kontekst. Kada govorimo o skulpturi, moramo imati na umu da je ipak riječ o nekom objektu koji, prije svega svojom energijom, a ne samo formom, sudjeluje u životu prostora, ulice ili grada. Ukoliko i drugi sudionici tog suživota osjete da je ta energija kompatibilna njihovoj, ukoliko dođu u kontakt i komuniciraju s djelom, tada su namjena, svrha i cilj te skulpture ispunjeni. I kao takva, samo je korak prema istraživanju pravih vrijednosti dviju tema – vrijednosti skulptura koje se stvaraju u kontekstu kulturnog pejzaža i razvijanje kulture življenja. Stoga bi se izložba/projekt „6 Scultori della Mitteleuropa / 6 kipara iz Srednje Europe“ mogla sagledati iz drugačije perspektive; istra- žiti elemente u promjenama skulpturalnog i arhitektonskog diskursa. Njihovi odnosi, razvoj, ali i razmimoilaženja i sudaranja, kao i moguća negiranja tih odnosa, shvaćaju se kao rezultat interakcija između materijalne i nematerijalne produkcije u kojima sami nastupajući umjetnici konstituiraju mreže praksi, znanja i razmjena. U zaokretu od narativa koji se fokusiraju na nacionalne ili regionalne povijesti, ova izložba/projekt se usmjerava prema raznim oblicima medija skulpture i događajima koji su rezultat različitih praksi i istraživanja. Galerija Marin iz Umaga treći je izlagački prostor koji „udomljuje“ šestero autora. Imena su ista kao u Trevisu, no njihova djela, pa time i postav, jesu drugačiji, čime se samo šire granice propitivanja njihovih suodnosa. Razlog tome što je upravo ovih šestero umjetnika odabrano je taj što svi oni, bez obzira na razlike u stilskim izričajima, poetikama, rodnostima i provenijencijama, pa čak i bez obzira na generacijske udaljenosti, pokazuju da imaju mnogo toga zajedničkoga. Prvenstveno ih veže to što su svi oni umjetnici koji misle kao kipari, premda se neki od njih bave i drugim umjetničkim disciplinama. Izražavajući se volumenom i prostorom, neovisno o tome radi li se o klasičnome pristupu ili o instalaciji, svi oni imaju istaknuti osjećaj za gradnju i oblikovanje forme, za strukturu materijala i njihove pretvorbe u taktilne, plastične oblike. Karakterizira ih i to što je njima koncept važniji od narativa, a izbor materijala važniji od motiva. Kod njih vrijedi da je važno naglasiti oblikovnu konstrukciju i strukturu njihovih radova. Njihova izražajnost kreće se od ekspresivnih do geometrijskih formi, od tehnoloških efekata do onih prepuštenih slučaju, preko apstraktnih formi asocijativnog podrijetla do uglačanosti tragovima ruku ili boja utisnutih u samu materiju, od uporabe klasičnih materijala poput kamena ili drva do rabljenih metalnih ili papirnatih dijelova. Svi oni vrlo dobro poznaju prirodu kiparskog medija i znaju pažljivo odmjeriti odnose plastičkih, taktilnih i pikturalnih elemenata u svojim djelima, bez obzira na to što se neki od njih vole upustiti u eksperiment. Stoga je i osnovna namjera izložbe/projekta ta da se kroz pristup ovih šestero umjetnika potvrdi stalna prisutnost, aktualnost i važ- nost kiparskog izričaja. Isto tako je važno da se povuče paralela prema suvremenoj umjetničkoj praksi i pritom istaknu sličnosti ili razlike u pristupu, koje u konačnici skulpturi ne umanjuju snagu, invencije i vizualno bogatstvo. Valja tu reći da upravo ta sposobnost obogaćenja i ta „drugačijost“ skulpture danas, kad se mediji međusobno dotiču, isprepliću, miješaju i nadopunjuju, može biti praksa – i mnogima i jest – i izazov. Međutim, svaki je medij podjednako tako pogodan da se iz njega izvuče najviše i da to najviše postane prava vrijednost. Jerica Ziherl ![]()
Majski salon 2015 – Zrak, Lokarjeva galerija Ajdovščina, Prešernova cesta 15.
Na Majskem salonu 2015 – Zrak sodeluje 127 avtorjev, članov ZDSLU, po večini z dvoje deli. Spremni tekst v katalogu je napisal likovni kritik in kustos ddr. Damir Globočnik, ki je ob letošnji razstavi med drugim zapisal: "Majski salon je tradicionalna prireditev stanovskega društva slovenskih likovnih umetnikov, katerega ustanovitev sega v čas okrog leta 1900. Od skupinske razstave, ki je bila prirejena leta 1909 v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani, lahko bolj ali manj redno sledimo vsakoletnim preglednim razstavam delovanja slovenskih umetnikov. Poseben pečat prispeva prireditvi tematsko izhodišče, ki koncept skupinske razstave raztegne preko njenih običajnih mej. V tematski verigi, vezani na simboliko naravnih elementov, je letošnji osrednji motiv salona "zrak". Témi letošnjega Majskega salona se je mogoče približati z različnih zornih kotov in vsebinskih izhodišč. Zato tudi tokratna razstava odpira vpogled v pestre oblikotvorne in vizualizacijske zmožnosti likovnikov, v različne avtorske poetike, v sklopu katerih delujejo posamezni ustvarjalci, slikarji, grafiki, kiparji, ilustratorji, fotografi in predstavniki sodobnih umetniških praks. V mnogih primerih je mogoče opozoriti na ustvarjalno odprtost, ki v sklopu osebnega izraza najde pot do zanimivih in samostojnih rešitev. Pri tem velja dodati, da je bila téma letošnjega Majskega salona morda bolj zahtevna, kot je bilo to doslej. V ospredju likovne umetnosti in vsakega likovnega organizma je zaznava. Na vprašanje, kako ponazoriti nesnovnost, s kakšnimi vizualnimi efekti je mogoče materializirati pojav, ki je v bistvu neviden in neulovljiv, seveda ni mogoče podati samo enega odgovora. Nekateri avtorji so se oprli na formalne oziroma oblikotvorne raziskave, drugi na simbolne in asociativne dimenzije motiva, nekateri so v likovnih uprizoritvah opozorili na gibanje zraka, na svetlobne in barvne učinke, ali pa na načine in specifike vizualne percepcije motiva ter na različne postopke njegovega duhovnega in čustvenega vrednotenja, spet drugi so se odločili za asketska likovna sredstva itn. Vsako delo je skratka zgodba zase, odvisna od avtorjevih likovnih hotenj. Mnoga med njimi nas uspejo potegniti v svoj imaginarni svet. Gledano v celoti razstava zato izpričuje zanimiv vpogled v miselni in ustvarjalni horizont domačih likovnih ustvarjalcev ter v specifične naglase, ki obvladujejo sodobno likovno umetnost." 5. marca 2015 je v Galeriji Sombotel (A Szombathelyi Képtár) potekala otvoritev likovne razstave "Zbirka zlati fundus Soraj". Razstava vključuje 120 umetniških del 75 avtorjev, ki so med leti 2011 in 2014 nastala na likovnih kolonijah na Soraju.
V moderni galeriji SAVARIA MUSEUM v Somboteliju bo ta zbirka prvič promovirana v tujini. Razstavlja 75 priznanih umetnikov iz Slovenije, Avstrije, Italije, Madžarske, Španije, Hrvaške, In Bosne in Hercegovine. Umetniška dela so izbrali poznani likovni kritiki. Razstavo sta slovesno odprla sombotelski župan dr. Tivadar Puskás in veleposlanica Ksenija Škrilec. Župan Sombotela je poudaril pomen sodelovanja s Slovenijo in posebej z mestom Maribor. Veleposlanica Škrilec je v nagovoru izpostavila pomen Sombotela kot kulturnega in izobraževalnega središča za Slovence na Madžarskem. V sodelovanju z mestom Maribor, ki je bilo v letu 2012 Evropska prestolnica kulture, obstajajo številne priložnosti za kulturno sodelovanje in izmenjave. Strokovno vodenje po razstavi je podal likovni kritik Mario Berdič. A festmények kizárólag a soraji nemzetközi művésztelepen készültek 2011-2012-ben. A szakmai zsűri 120 képet választott ki 73 művésztől, amely egy állandó gyűjtemény alapját képezi. Ez a gyűjtemény indult el egy vándorkiállításra Szlovéniában és külföldön egyaránt és ennek egyik állomása a Szombathelyi Képtár. http://www.savariamuseum.hu/?arany-alap-szloveniai-műveszek-kiallitasa-a-keptarban,289 |
Categories
All
Archives
December 2017
Short list
|